Nisem vedela, da je revmatoidni artritis ena izmed stotih revmatičnih obolenj. V resnici niti nisem vedela veliko o njem, dokler nismo imeli tega v družini. Dedek in babica sta oba imela to. Oziroma babica ga še vedno ima, ker je še živa. Dedek je pa žal umrl, ko sem bila še zelo mlada.

Šele takrat sem dejansko videla, kako nadležna bolezen je lahko revmatoidni artritis in prav veliko si ne moreš pomagati. Do neke mere se da blažiti simptome, ampak ne vedno. Ko sem menja vreme, je po navadi, kar tako, da revmatoidni artritis babica zelo dobro čuti in ji nič kaj veliko ne pomaga. Verjamem, da se s časoma človek navadi in da se nauči s tem živeti, vseeno se pa vedno sprašujem, ali ne bi bilo bolje, da se ne bi potrebovali tega navajati. Že tako se starejši ljudje spopadajo z marsičim in potem, takšna bolezen res ne pripore k temu, da bi jim bilo kaj lažje.

Vsaj, ko je lepo vreme in na vidiku ni nobenih sprememb, je lažje in pravi, da ji revmatoidni artritis ne dela veliko težav. Ampak vseeno vem, da vsak dan vsaj malo čuti to, da ima to bolezen. Samo ne želi veliko govoriti o tem, ker ne želi, da bi koga skrbelo. Čeprav tudi, če govori, da je vse v redu, mene vedno po tihem skrbi. Pa če hočem, ali nočem. Enostavno mi ni vseeno zanjo. Je le stara že skoraj osemdeset let. Videti je tudi, da bo še nekaj časa z nami ampak vseeno ji privoščim kar se da mirno starost brez tega, da jo revmatoidni artritis še dodatno obremenjuje. Raje bi videla, da bi bila zdrava in bi lahko v miru uživala v času, ki ga še ima. Žal se pa zavedam, tudi tega, da bo revmatoidni artritis verjetno kar ves čas prisoten.