Anton Podbevšek po svoje, brez pravil in brez omejitev.

Anton Podbevšek ni bil tipičen pesnik svojega časa. Ni mu šlo za to, da bi pisal lepe, urejene verze, ki bi ugajali bralcem. Raje je delal po svoje, brez pravil in omejitev.

Njegova poezija je bila močna, neposredna in drugačna. Namesto klasičnih rim in lahkotnih tem se je raje poglabljal v surovo resničnost. Pisal je tako, kot je čutil, ne glede na to, ali bodo bralci to sprejeli ali ne. Slovenska poezija je bila takrat precej tradicionalna. Ljudje so pričakovali verze, ki so sledili ustaljenim oblikam, a Anton Podbevšek je vse

postavil na glavo. Njegove pesmi so bile svobodne, eksperimentalne in polne energije. Nekateri so jih imeli za nerazumljive, drugi za prelomne. Vsekakor pa jih ni bilo mogoče prezreti.

Bil je eden prvih slovenskih pesnikov avantgarde, ki je prinesel svežino v literarni svet. Anton Podbevšek je s svojim delom dokazal, da poezija ni treba, da je lepa in preprosta, ampak da lahko izraža tudi notranji nemir in je drzna. Anton Podbevšek je bil skoraj kot nek upornik, ki ni pisal zato, da bo popularen, ampak zato, ker je želel nekaj povedati.

Po svoji smrti je zapustil tudi revijo Tank, ki je bila zbirališče umetnikov, ki so želeli drugačnost. To ni bila klasična revija ampak zares gibanje. Gibanje, ki je odprlo vrata novim generacijam. Čeprav danes njegovo ime ni tako pogosto omenjeno kot na primer ime Srečka Kosovela, brez njega marsikaj ne bi bilo mogoče.

Anton Podbevšek ni iskal odobravanja. Njegova poezija je bila pred časom in šele kasneje so jo ljudje začeli ceniti. Danes, ko je v literaturi več prostora za eksperimentiranje, je njegov vpliv bolj očiten. Ni bil pesnik množic, ampak pesnik, ki je pustil neizbrisno sled. Njegove pesmi so zahtevale pozornost in razmislek, zato je ostal eden tistih, ki so za vedno spremenili slovensko poezijo.