S punco sva si že dolgo želela ogledati kakšen dober slovenski film, pa nisva nikoli našla prave priložnosti. Pa sva jo našla, v našem kinu so predvajali slovenski film, ki je prejel nagrado na prestižnem festivalu. Kritiki so ga hvalili, občinstvo ga je opisovalo kot ganljivega in mojstrsko posnetega, kar je redkost pri nas, zato sem brez pomisleka rezerviral dve vstopnici.

Ko sva prispela v kino je bila dvorana že skoraj polna. V zraku je bilo čutiti vznemirjenje. Luči so ugasnile, platno se je zasvetilo in film se je pričel. Zanimivo. Brez reklam pred predvajanjem filma. Fantastično. Že takoj od prvih posnetih kadrov me je posrkal v zgodbo. Kamera je ujela vsak še tako majhen detajl, utrujene oči glavnega igralca, meglene ulice mesta in nežne dotike, ki so povedali več kot tisoč besed. Zgodba je bila o mladem paru, ki se je spopadal s težkimi življenjskimi odločitvami. Fant je sanjal o tem, da bi postal pisatelj, pa je moral delati težaško delo v tovarni, dekle pa je hotelo oditi v tujino, da bi sledila svojim sanjam. Med njima je rastla napetost, polna tihih pogledov in neizgovorjenih besed. Film v bistvu ni potreboval dramatičnih prizorov, ker je bil vsak trenutek napolnjen z globokimi čustvi. Ko se je zgodba bližala vrhuncu, me je punca nežno prijela za roko. Tudi njej je bil film zelo všeč. Njene oči so se lesketale od čustev. Spoznal sem, zakaj je ta slovenski film prejel toliko nagrad, bil je iskren, resničen in preprosto čudovit. Na koncu se je dvorana ovila v tišino.

Nihče se ni premaknil, kot da bi si vsi želeli še malo ostati v tistem svetu. Nato pa se je zaslišalo ploskanje. Pogledal sem punco in se nasmehnil. Nežno se je stisnila k meni. Ko sva stopila iz kina, sva se še dolgo pogovarjala o filmu, njegova zgodba nama je dala misliti in naju še bolj povezala. Tako čustveno močan je bila ta slovenski film.