Naše življenje in duhovna rast

Če človek ne ve, kaj je duhovna rast še ne pomeni, da je ne upošteva. Vsak človek potrebuje duhovno rast in lahko rečemo, da tisti, ki se tega še bolj zavedajo, so še kako ponosni nase, ko vidijo, da jim uspeva. Sama sem vedno živela po pravilih, nikoli nisem hotela biti hudobna ali preračunljiva. Nekako sem bila vedno poštena, ker je to zame bilo lepo. Prišla pa sem v obdobje, ko sem zbolela. To je bil čas, ko pa je nekaj potrkalo na moja vrata. 

Nekaj mi je povedalo, da pa to ni pravi način zame in da bi bilo dobro, da določene stvari pri sebi razrešim. Tako se je pri meni začela duhovna rast, ko se niti zavedala nisem. Določenim stvarem nisem dovolila priti na plano in pri tem mi je pomagala oseba, ko sem ji še dane hvaležna. Prav spominjam se, ko sem bila prepričana, da sem srečna in zadovoljna in da nič pri sebi ne bi spremenila. V sebi pa sem v bistvu nosila veliko bolečine. Ta duhovna rast je pri meni naredila ogromno. Danes mi ni težko priznati, da ni bilo vse prav in da nisem vedno živela tako, kot sem mislila in govorila.

Težko je bilo priznati, da v meni tli žalost in razočaranje. Težko je bilo priznati, da so me nekateri ljudje razočarali, čeprav tega nisem hotela videti, ker sem jih imela rada. Moja duhovna rast je tako rasla in raste še danes, ker si to dovolim. Danes dobro vem, pa naj bo še tako klišejsko, zakaj je prišlo do tega. 

Človek se moti, človek je žalosten, razočaran, jezen in s tem ni nič narobe. Jaz sem to spoznala in sedaj to znam tudi pokazati. Dnes sem srečna od znotraj, včasih pa sem bila samo od zunaj. Življenje ti pripravi ovire, odvisno pa je od tebe, kako jih boš preskočil. Moja duhovna rast je vedno večja, ko naredim kakšen nov korak, ko prebrodim kakšno novo oviro. Rada pa se opazujem, kako to najprej sprejmem in potem obdelam.